Sprotno učenje - prihranek časa ali zgolj fraza?

Ločimo več faz učenja posameznega učnega predmeta, a od vseh se zdi najpomembnejše ponavljanje. To je lahko zelo učinkovito, če poteka s pomočjo miselnih vzorcev, ki jih izdelamo sami, a o tem kdaj drugič.

Tokrat bi rad podal v ospredje pomen sprotnega učenja, ki za učence iz ust učiteljev (in staršev) zveni kot prazna fraza, psihološki eksperimenti pa potrjujejo njegovo učinkovitost. Izkušnje iz mojih delavnic mi pravijo, da sem učence prepričal v pomen sprotnega učenja in prihranka časa ob tem,  izjave učencev po delavnicah pa potrjujejo, da bo prav sprotno učenje ena od prvih dobrih navad, ki jih bodo v bodoče udejanjali.

Za kaj gre? Denimo, da ima šestošolec Miha na urniku naravoslovje v ponedeljek in v petek. Predpostavljajmo torej, da v ponedeljek aktivno sodeluje pri uri naravoslovja (Da, tudi takšni učenci obstajajo!). Ko pride popoldan domov, seveda ne razmišlja o šoli, če pa že, pa nikakor ne o naravoslovju, ki bo na urniku šele v petek. Raje opravi domačo nalogo iz angleščine (dolg iz preteklega tedna) in se pripravlja na matematiko, katere učenje je v preteklih dneh zapostavljal (jutri je na vrsti pisni preizkus znanja). Za naravoslovje bo čas v četrtek, kajne? Napaka!

Krivulja pozabljanja je najbolj strma prav na začetku. Tako bo Miha do četrtka glavnino znanja, ki ga je pridobil v ponedeljek, že pozabil. Učenje bo v četrtek začel tako rekoč iz nule in zanj porabil – špekulirajmo – dve uri. Če bi Miha ravnal, kot je ravnala Špela, ki si je že v ponedeljek odtrgala deset minut časa za hitro osvežitev učne snovi naravoslovja, ki jo je osvojila isti dan v šoli in če bi, tako kot Špela, to ponovil še v sredo, bi občutno upočasnil krivuljo pozabljanja. V četrtek bi za učenje naravoslovja porabil bistveno manj časa. Pa ne le v četrtek, skupna količina časa je pri Špelinem načinu učenja bistveno krajša, učinek pa je večji tudi z vidika ohranjanja učne snovi v dolgoročnem spominu. Saj veste, hitro pridobljeno, hitro pozabljeno.

Boste rekli: Kaj pa matematika in domača naloga iz angleščine? Špela, ki je osvojila sprotni način učenja, je domačo nalogo opravila še isti dan, ko jo je dobila, matematiko pa se je učila sproti, v več krajših časovnih enotah. Preprosto, ujela je ritem sprotnega učenja. Njeno učenje je tako bolj učinkovito, učna snov ostane trajneje v spominu, predvsem pa – za učenje porabi manj časa, tako da ji več časa ostane za … no, Miha ga bi posvetil nogometu.

Kaj pa učenje na pamet? Pesmice, denimo. Prav tako velja, da se jo učimo na daljši rok in pri tem sproti ponavljamo. Kadar pa smo vendarle v časovni stiski, lahko poskusimo z naslednjim trikom (ampak tega, prosim, ne govorite naprej): Ko smo se popoldan pesmico naučili, recimo temu, na tričetrt, se posvetimo drugim aktivnostim. Tik pred spanjem, ko smo si že umili zobe, oblekli pižamo in prijateljem na facebooku zaželeli lahko noč, jo v postelji, pesmico namreč, še enkrat ponovimo (res je, zadnjič sem pisal, da se ni dobro učiti v ležečem položaju, a tokrat bomo naredili izjemo).  Zgodi se (a ne me držati za besedo), da zjutraj presenečeni ugotovimo, da je naše znanje pesmice boljše kot je bilo prejšnji večer, morda celo popolno. Še znanstveniki, ki pojav imenujejo reminiscenca, si niso povsem edini, zakaj je tako, a domnevajo, da možgani pač ponoči delajo to, kar jim zvečer naročimo. Če ne verjamete, se skušajte spomniti, kaj ste sanjali v noči, ko ste si pozno zvečer ogledali kakšno grozljivko …