|
Pomnjenje nepovezanega gradiva I.
V sodobni šoli bi
naj prevladovalo učenje z razumevanjem in krivični bi bili, če bi
trdili, da ni tako. Z vse večjim dostopom do informacij bi bilo
učenje na pamet odveč, saj nam je vsak podatek na voljo le nekaj
klikov stran. Bolj kot s faktografskim znanjem je učence potrebno
oborožiti z višjimi nivoji znanja, potrebno jih je usposobiti za
povezovanje znanja, primerjanje novih informacij z že osvojenimi,
analizo znanja in uporabo znanja v vsakdanjem življenju.
Pa vendar je v šoli potrebno osvojiti tudi nekaj faktografskega
znanja, podatkov, pa naj gre za naštevanje kemijskih elementov,
razvrstitev živali, učenje tujih besed, pojmov iz geografije ali
najpomembnejših zgodovinskih letnic.
Pri učenju tako imenovanega nesmiselnega, nepovezanega gradiva si
lahko pomagamo z mnemotehnikami. Če, morda zgolj po imenu, sodite,
da gre za najmodernejšo pogruntavščino sodobne didaktike, vas moram
razočarati – prvo mnemotehniko so uporabljali že Stari Grki. Imenujemo
jo 'metoda potovanja' in prav to bomo spoznali v nadaljevanju. Še
prej pa mi dovolite, da vas, še preden mi sežete v besedo, češ,
'lažje bi se naučili podatke na pamet', prepričam v njeno učinkovitost
za trajnejše ohranjanje gradiva v spominu.
Spomin namreč – Saj ne vem, sem vam to že pripovedoval? –, delimo
po mnogih kriterijih, a za naš namen je dovolj, da ločimo med kratkoročnim
in dolgoročnim spominom. Kratkoročni spomin (do naslednje ure, morda
dneva) ima to slabo lastnost, da so njegove kapacitete omejene.
Vanj gre, kolikor pač gre, a nikakor ne prav veliko. Ko enkrat doseže
zgornjo mejo podatkov, bo vsak nadaljnji poskus pomnjenja vodil
v pozabljanje že osvojenih podatkov. Vreča, pardon, predalček v
možganih, zadolžen za kratkoročni spomin, se preprosto napolni.
Drugače je z dolgoročnim spominom. Pri njem velja – več kot je noter,
še več lahko spravimo vanj. Razlog je, da nam več znanja omogoča
lažje sprejemanje novega znanja, saj le tega povezujemo z že naučenim.
Sedaj, ko sem vas prepričal, da se velja potruditi in gradivo uskladiščiti
v dolgoročnem spominu, mi dovolite, da vam predstavim metodo potovanja.
Prvi korak je, da si zamislimo nek prostor ali pot, ki jo prehodimo
vsakodnevno – naj bo to pot od doma v šolo. Na tej poti si zamislimo
določeno število postaj, recimo deset. Te so lahko naslednje: 1-moja
soba; 2-hodnik; 3-stopnišče; 4-vhod v hišo; 5-dvorišče; 6-semafor;
7-pot skozi park; 8-policijska postaja; 9-igrišče pred šolo; 10-učilnica.
Seveda si bo vsak zamislil svoje postaje, tiste pač, ki najbolje
zastopajo njegovo pot v šolo.
Sedaj pa recimo, da si moramo zapomniti deset predstavnikov, ki
spadajo med glodalce: miš, podgana, zajec, bober, hrček, morski
prašiček, veverica, nutrija, ježevec in polh. Lažje, kot da se jih
naučimo na pamet po danem vrstnem redu bo, če si pomagamo z metodo
potovanja. Predvsem pa, osvojeno znanje se bo uskladiščilo v dolgoročnem
spominu.
Kako torej? V mislih postavimo živali, ki si jih moramo zapomniti,
smiselno na postaje naše poti v šolo in jih povežimo v zgodbo. Morda
takole: Preden zapustim sobo (1), nahranim hrčka v kletki. Na hodniku
(2) srečam pobeglega morskega prašička, na stopnišču (3) pa iz luknje
pokuka polh. Na vhodu iz hiše (4) zagledam miš, na dvorišču (5)
pa iz kanalizacije smukne podgana. Na semaforju (6) pleza veverica
– očitno ga je zamenjala za drevo. V parku (7) na ribniku plava
nutrija, pred policijsko postajo (8) pa lovijo ježevca. Na igrišču
pred šolo (9) sošolci občudujejo izgubljenega bobra, v učilnici
(10) pa je v kletki zajec, o katerem se bomo učili pri urah naravoslovja.
Sedaj samo še enkrat ponovimo, zapremo oči in zgodbo 'vizualiziramo'
in naše znanje o glodalcih se bo zasidralo globoko v dolgoročnem
spominu …
Nazaj na seznam člankov ...
|
