|
Pomnjenje nepovezanega gradiva II.
Zadnjič smo se naučili,
kako si zapomnimo večje število elementov tako, da si pomagamo z
metodo potovanja. Spomnimo se, deset glodalcev smo postavili na
deset postaj na poti od doma v šolo, ki smo si jih prej zamislili.
Pri metodi potovanja je pomembno, da so postaje stalne, potem pa
nanje postavljamo nove in nove serije elementov, tiste pač, ki se
jih moramo naučiti 'na pamet'.
Metoda potovanja zahteva določen začetni vložek. Naučiti in memorirati
moramo, denimo, postaje na poti v šolo, kotičke svoje sobe ali morda
dele telesa, potem pa na njih postavljamo, kar moramo na novo memorirati.
No, delov telesa se ni potrebno prav posebej učiti, te nosimo vedno
s seboj, kajne? Prav zato se zdi nekaterim, predvsem mlajšim otrokom
še lažja metoda, ki temelji na vizualizaciji. Je izjemno preprosta
in vam jo bom predtavil v naslednjih vrsticah.
Denimo, da zjutraj, ko se še pretegujemo v postelji, razmišljamo,
katera opravila nas čakajo čez dan. Seveda, najlažje je vzeti v
roke listek in si opravila zapisati. Sodobni otroci bodo listek
zamenjali z mobilnim telefonom, tablico ali kar je še podobnih naprav.
Skratka, 'pametni pišejo', pravi rek, jaz pa dodajam, da tako zanemarjajo
še tisti manjši odstotek možganov, ki je še v pogonu in – postajajo
vse manj pametni. Kajti, drug rek pravi: uporaba krepi. Pa tudi
– listki se izgubijo, telefoni založijo, možgane pa nosimo vedno
s seboj. Zaposlimo jih vendar!
Vrnimo se na opravila, ki nas čakajo čez dan: obiskati moramo babico,
oddati pismo na pošto, dvigniti očala pri okulistu, kupiti cigarete
za očeta, pripeljati bratca iz vrtca, kupiti robčke, vrniti knjigo
v knjižnico in kupiti burek. 'Uf, osem različnih opravil, in to
naj si kar zapomnim', vas slišim!
Še preden bi poiskali beležko ali vklopili elektronsko napravo,
zaprimo oči in si zamislimo babico, ki ima no nosu zataknjena očala,
v ustih pa nemarno drži cigaret. V eni roki drži pismo in se steguje,
da bi ga vrgla v poštni predal, z drugo roko pa drži vnučka, to
je naš bratec. Bratec ima v drugi roki knjigo, v ustih pa grižljaj
bureka. Iz nosu mu, kot se pač za mlajšega bratca spodobi, teče
smrkelj in – glej ga zlomka, ta trenutek je kanil na burek. Sliko
samo še enkrat vizualizirajmo, pri tem pa bodimo pozorni, da bodo
predstave močne, v barvah.
Sedaj pa se sistematično sprehodimo po sliki in, če so bile naše
predstave dovolj žive, se bomo brez težav spomnili opravil, ki nas
čakajo. Gremo po vrsti: Na sliki vidim babico – seveda, danes jo
moram obiskati. Babica steguje roko, v kateri drži pismo – seveda,
oddati moram pismo na pošto. Na nosu ima očala – to me spomni, da
moram obiskati okulista. Babica ima v ustih – fuj jo bodi – cigaret.
Torej – po cigarete za očeta! Še eno roko ima babica – ja, po bratca
moram v vrtec. V drugi roki drži bratec knjigo, saj res, izteka
se čas in danes moram vrniti knjigo v knjižnico. Kaj še vidim na
bratcu? Saj res – masti se z burekom, torej ga moram kupiti in,
to vidim najbolj razločno, pravkar je začinil burek z izcedkom iz
nosa – gremo torej po robčke.
Da bi metoda vizualizacije delovala, morajo biti naše predstave
kar se da nazorne, žive, nenavadne, pa vendar jasne in enoznačne,
'pobiranje' iz slike pa sistematično, torej oseba, roki, nos, usta,
druga oseba, roki, nos, usta. Kadar je elementov, ki si jih moramo
zapomniti več, vključimo še druge dele telesa, na primer ušesa,
oči, noge … Če, denimo, ne smemo pozabiti na nogometno tekmo, bo
pač babica brcala žogo, zakaj pa ne? Saj smo rekli – bolj kot so
predstave nenavadne in izstopajoče, lažje si zapomnimo. Če ne verjamete,
dovolite, da ugibam – na sliki babice in vnučka se še zdaj zdrznete
ob pogledu na onečeden burek. Sem uganil?
Nazaj na seznam člankov ...
|
